Ribiška družina Sotla

Ribolov nekoč

Ribolov sodi k dejavnostim, ki človeka spremljajo vse od začetka. K lovu rib je človeka silila življenska nuja. Da bi bil pri ribolovu čim uspešnejši, si je že zelo zgodaj ustvaril pripomočke, ki so mu pomagali k uspešnejšemu lovu.

Ribolov je še vedno ohranil svojo pradavno prvino lova, v zdajšnjem času s posebnim poudarkom na občutljivem odnosu med lovcem in plenom in ob zavedanju, da ribolov ni več lov za lastno preživetje; sprejeli smo ga kot del naše kulture. To vedenje je terjalo, da smo ribiči svojo dejavnost uredili s pravili, ki smo jih zaostrili v korist rib.

Ribolovna pravica je bila nekoč privilegij plemstva in cerkva. Pravica do ribolova se je sčasoma vse bolj drobila; plemstvo jo je podarjalo nižjemu plemstvu, dobili so jo tudi posamezni trgi in mesta po privilegijih. Z njimi so dobili tržani in meščani pravico do svobodnega ribolova in tudi prodaje rib. Ribolovne pravice posameznikov so bile dokaj različne; utemeljene so bile z določeno vodo, določenim številom ribičev, načinom ribolova in določenim številom rib.

Koncem 19. stoletja je Ministrstvo za kmetijstvo v Avstro-Ogrski sprejelo več zakonov, ki so urejali ribištvo.

Kot prvo so prepovedali lov rib z ostmi, saki, vršami ter drugimi ribolovnimi napravami. Prepovedana je bila uporaba razstreljiv in opojnih sredstev (omamne jagode). Da bi zavarovali nedorasle ribe, so pooblastili deželne zbore, naj prepovedo lov s pregosto pletenimi mrežami. Zakon je uvedel omejitve tudi za druge porabnike vode. V času drsti je bilo prepovedano puščati v vode domače živali.

Ribolovne vode so se dajale v zakup. Posamezniki so se začeli združevati v društva, zadruge in jemati v zakup določene rajone-okraje (revirje).

Okrajna glavarstva so jih dajala v zakup na javnih dražbah. Zakupna doba je trajala deset let. Tako dolgo zakupno dobo so utemeljevali z utemeljitvijo, da ribe rastejo počasi in da ima zakupnik pravico uživati sadove svojega dela in vloženega denarja.

Ribolov je lahko izkoriščal le v tolikšnem obsegu, da ni bila prizadeta zastopanost rib.

Kdor se je ukvarjal z ribolovom, je moral imeti urejene dokumente. Ribolovne liste so izdajala okrajna glavarstva. Lastnikom so izdali ribolovni list z veljavnostjo za nedoločen čas, zakupnikom pa za čas trajanja zakupa.

Ribiči, ki niso imeli svojih voda in so zato lahko lovili samo v tujih vodah, so si morali pri okrajnem ribarskem odboru nabaviti ribarsko knjižico. Vanjo je lastnik oziroma zakupnik ribolova vpisal, kje in koliko časa sme ribič loviti v njegovih vodah.

Zakupniki ali uživalci ribarskih pravic so morali po zakonu skrbeti za vlaganje rib v lovne vode in skrbeti za populacijo rib v vodi.

V 19. stoletju je bil eden od pionirjev na področju ribogojstva Ivan Franke, ki je že smukal ikre in valil mladice potočnih postrvi. Njegovo delo je dalo temelje svobodni vzreji rib.

Maja 1946 je Prezidij slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) izdal zakon o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji in z njim uredil ribolov v odprtih vodah Slovenije.Zakon je omogočil razdelitev voda na ribarske enote, ustanovitev ribarskih zadrug, ribarske komisije in posebnega ribiškega inšpektorja.

Z ribarsko enoto je gospodarila ribarska zadruga. Ustanovljenih je bilo devet ribarskih enot.